Ko vstopimo v svet, preidemo iz izoliranega okolja v okolje, ki je polno izzivov. Naučiti se moramo krmariti okoli pričakovanih in nepričakovanih dogodkov. To je pot, ki je za nekatere lažja, za druge težja. Kot odrasli je lahko zlahka spregledati proces, skozi katerega gredo naši otroci, da razvijejo spretnosti, potrebne za obvladovanje teh vzponov in padcev. Ne glede na starševske omejitve, šolske obveznosti ter vzpostavljanje in ohranjanje prijateljstev se naši otroci soočajo s številnimi priložnostmi, da se naučijo boriti. Učenje smučanja je lahko koristna metafora za razmislek o tem, kako naši otroci razvijajo čustveno regulacijo ali njihovo sposobnost, da svoja čustva osmislijo kot vir za krmarjenje v težkih življenjskih trenutkih.

Ko se učijo smučati, bodo nekateri otroci navdušeno navlekli svojo opremo in sprejeli okorne čevlje in smuči na nogah. So mirni, samozavestni in zdi se, da novost sprejemajo brez oklevanja ali previdnosti. Z vidika čustvene regulacije ti otroci predstavljajo dva načina izkazovanja. Lahko so otroci, ki se impulzivno vržejo v trenutek, ne da bi jih bilo treba skrbeti za posledice, ali pa so otroci, ki spoštujejo izziv, vendar so lahkotni, ko preizkušajo in širijo svoje meje.

Drugim otrokom pa se bo postopek priprave morda zdel bolj zastrašujoč. Vsak korak spremlja obotavljanje in strah: navlačenje plasti obsežnih oblačil, zatikanje nog v trde in neprizanesljive škornje, nato pa vsako nogo pripnejo na dolgo desko, ki drsi po snegu. Ti otroci se na neznane situacije odzivajo s strahom, odporom, izogibanjem ali jezo. Borijo se z novostmi, pričakujejo najslabši možni izid, se počutijo napadene zaradi neprijetnih fizičnih občutkov ali postanejo demoralizirani, ko ne morejo uspešno uskladiti svojih teles v tej novi izkušnji.

Samozavesten ali obotavljajoč se mora otrok na koncu soočiti z goro. Ne pričakujemo, da bodo smučarji začetniki začeli s črnimi diamanti, najbolj ekstremnim terenom, in ne pričakujemo, da bodo naši otroci takoj rešili najtežje življenjske težave. Tako kot inštruktorji pomagajo novim smučarjem razviti svoje sposobnosti na postopno zahtevnih pobočjih, je naloga skrbnih odraslih (staršev, učiteljev, trenerjev) pomagati otrokom, da se naučijo uravnavati svoja čustva skozi postopno zahtevne situacije.

Za varen spust z gore se mora drzen smučar naučiti spoštovati teren, previden smučar pa se mora naučiti obrniti v teren. Kakor koli že, smučar se mora ukvarjati z izkušnjo, da se nauči upravljati z njo. Na enak način se lahko čustvene regulacije naučimo le tako, da jo izvajamo. Naši otroci se morajo soočiti s težavami in prestati izkušnje, da pridobijo spretnosti, potrebne za uspešno krmarjenje v prihodnosti. Niti lahkomiselnost niti strahopetnost ne daje priložnosti, da bi se naučili obvladati, ko se soočite s stisko. Kot odrasli je naša naloga zagotoviti podporo in spodbudo, da jim pomagamo razviti orodja za uspeh v tem procesu.

Medtem ko smučarji štartajo na zajčji progi, se lahko otroci začnejo učiti čustvene regulacije, ko se soočijo z polomljeno igračo ali razočaranjem, ko jim rečejo 'ne'. Smučar se nauči najti nadzor tako, da dela z goro, namesto da se z njo bori, otrok pa se nauči pomiriti s sprejemanjem svoje realnosti, namesto da se bori z njo. V težkih trenutkih postavimo temelje za gradnjo odpornosti in strpnosti. S časom, prakso in vodstvom potrpežljivih in skrbnih odraslih lahko otroci povečajo svojo sposobnost čustvene regulacije.

Kot starši ali skrbni odrasli moramo vedeti, kdaj je izziv obvladljiv glede na izkušnje in raven spretnosti otroka. Včasih se moramo umakniti, da otroku omogočimo, da se samostojno bori z gore. Včasih bomo morda morali postaviti omejitve ali zagotoviti več podpore, ko otrok nima ustrezne presoje ali izkušenj.

Tako kot lahko spodbujamo novega smučarja, da se premakne na lahkotno, manj strmo zeleno progo, namesto na strm in neravni dvojni črni diamant po zajčjem pobočju, bomo morda morali pomagati pri usmerjanju majhnega otroka, ki se spopada z izzivom, ki ga ne more varno upravljati. Druga možnost je, da bomo morda morali otroka prisiliti, da se sooči s svojim strahom in se poda na zahtevnejši klanec. Za rast se mora boriti z razvojno ustreznimi izzivi. Ko odrasli rešujejo otroke iz te izkušnje, na primer v boju za učitelja, da ponovno oceni papir, lahko otrok razvije lažen občutek zaupanja in ni pripravljen na obvladovanje naslednje, težje situacije.

Ko smučarji postajajo naprednejši, postane priprava in nadzor smuči manj okoren, kar ustvarja prostor za nove izzive. Zdaj se morda zavedajo navigacije drugih smučarjev na hribu, ledenih zaplat in morda celo lastne utrujenosti. Raven smučarjeve spretnosti in izkušnje napovejo, kako kompetentno ali elegantno se lahko spoprime s temi novimi izzivi. Pomembno pa je, da lahko vsak smučar izgubi nadzor. Večino časa si je sposoben hitro opomoči, včasih pa lahko smučar potrebuje en dan ali celo sezono, da si opomore. Na enak način lahko pričakujemo, da se bomo soočali z novimi, bolj niansiranimi izzivi, ko bomo odraščali in sodelovali v bolj zapletenih situacijah in odnosih.

Prihajajo uspehi in neuspehi, a cilj je, da se še naprej učimo in postanemo spretnejši. Tako kot pri smučanju je proces razvoja čustvene regulacije vseživljenjski proces, ki zahteva nenehno vadbo in piljenje veščin. In ko pride do neuspeha, ker se bo, je pomembno, da se vrnete in razmislite o tem, kako se bolje pripraviti na ponovno soočenje s tem izzivom.

Čustvena regulacija je bistvenega pomena za uspešno krmarjenje v neizogibnih življenjskih obratih. Kot starši in podporni odrasli lahko olajšamo razvoj odpornosti. V podporo temu cilju je treba upoštevati številna vprašanja. Kakšna je otrokova raven spretnosti? Kakšen je teren/izziv? Ali je moj otrok drzen, neustrašen ali preveč samozavesten in potrebuje omejitve, da ostane varen? Ali je moj otrok prestrašen, negotov ali preveč previden in potrebuje podporo za obvladovanje izzivov? Ali moj strah prevzema, podira neravnine, ki se jih mora otrok naučiti krmariti?

Če proces učenja smučanja obravnavamo kot metaforo za učenje, kako uravnavati ali upravljati čustva, nam lahko pomaga ohraniti širšo sliko v mislih. Vsak otrok pride na izziv s svojimi edinstvenimi močmi in slabostmi. Postopek je torej za vsakega otroka poseben. Vadba z majhnimi težavami je potrebna za izgradnjo sposobnosti za soočanje z večjimi težavami, ki bodo neizogibno prišle v njihovih najstniških in odraslih letih. Padec, vstajanje in ponoven korak so del procesa. Navsezadnje gre za pripravo naših otrok, da pridobijo spretnosti za soočanje z izzivi in ​​varno krmarjenje po nepredvidenem terenu, ki je pred njimi na njihovi življenjski poti.