Ni vam treba biti psiholog, da opazite zelo hude posledice razhoda na človekovo duševno zdravje. Ko se razmerje konča, se zdi, da se ponižanje, bes, osamljenost, tesnoba in žalost hkrati pojavijo na vratih, korakajo z roko v roki in hrupno paradirajo okoli naše duše. Izgon teh čustev je stvar zdravljenja, sprave, iskanja miru v sebi in nekako iti naprej. Pot do okrevanja je težka, ne le zato, ker se spopadamo z resnično izgubo osebe ali načina življenja, ki smo ga resnično imeli radi, temveč zato, ker vsako bolečo zavrnitev spodbujata dve sili: dejanskost izgube same in armada se v nas ponovno prebudijo negativne, samosovražne misli.

Vsaka bolečina, ki jo doživimo, odmeva v valovihzavrnitvein boleči dogodki iz naše preteklosti. Vse življenje nas psihološko oblikujejo naše izkušnje. Pometamo in zbiramo prah iz številnih laži, napačne komunikacije, izdaje, kritik in zavračanja, ki smo jih doživeli od trenutka, ko smo se rodili: strašljiv čas, ko je starš izgubil nadzor, jezen pogled skrbnika, neodobravanje nekoga, ki smo ga občudovali ali zapustitev ljubljene osebe. Vse te stare in poznane izkušnje so oblikovale način, kako vidimo sebe in svet okoli nas.

Kot odrasli se nagibamo k uporabi bolečih dogodkov iz naše sedanjosti za potrditev negativnih stališč iz naše preteklosti. Grozljive stvari, v katere verjamemo o sebi na globoki, temeljni ravni, ponovno privrejo na površje v trenutku, ko lahko situacijo, kot je razhod, uporabimo za dokazovanje in podporo. Kako pogosto slišimo, da so ljudje, ki so pravkar izpustili aodnosreči, kot je: 'Nikoli me ni zares ljubil. Nikoli ne bom našel nekoga. Usojeno mi je biti sam. Kdo bi me izbral?' Kako lahko odpustitev ene osebe povzroči takšno spiralo vsesplošnega samosramovanja? Zakaj se ne moremo otresti tega pogrezljivega občutka ponižanja in nevrednosti v trenutku, ko se nekdo odloči, da ne želi biti romantično z nami?

Moj oče, psiholog in pisatelj, je pred kratkim komentiral: 'Neverjetno je, kako ljudje izsesajo kost iz zavrnitve.' Medtem ko večina od nas rada misli, da je vse, kar si želimoresnična ljubezen, resnica je, da smo mnogi od nas odvisni od zavrnitve. Zavrnitev potrjuje negativno stališče tega, kar moj oče imenuje 'kritičen notranji glas.' Ta 'glas' predstavlja notranjega sovražnika, oblikovanega iz negativnih dogodkov, ki so se zgodili zgodaj v življenju. Čeprav komentar tega kritičnega notranjega glasu morda ni prijeten, je znan in če ga ne izzivamo, ga trmasto nosimo s seboj v odraslost.

To pojasnjuje, zakaj smo ob razhodu, namesto da bi samo občutili žalost zaradi izgube nekoga, ki nam je pomemben, tako pogosto odločeni zavrnitev obrniti proti sebi. Naš kritični notranji glas, ki je morda utihnil, medtem ko smo uživali v naklonjenosti nekoga, za katerega smo skrbeli, je zdaj tam, da hladno reče: 'Sem ti rekel.' Tako kot je naš pozitiven občutek samega sebe tam, da nas dvigne skozi temne čase, je naš notranji kritik tam, da nas vleče skozi blato. Katera plat sebe se odločimo, za katero se odločimo, lahko pomeni razliko med tem, da živimo bogato in izpolnjujoče življenje in da se na vsakem koraku oviramo prave sreče.

Da bi prebrodili zavrnitev ali kateri koli boleč dogodek v našem življenju – izgubo službe, nedoslednost prijatelja, razočaranje družinskega člana – moramoupreti se našemu kritičnemu notranjemu glasu. To lahko storimo tako, da najprej ugotovimo, kdaj se ta glas prikrade v naše misli. Kdaj se misel, kot je 'Res ga pogrešam', spremeni v 'Nikoli ne bom srečal nikogar, kot je on. Nihče me nikoli ne bo ljubil?' Da bi nam pomagali ujeti ta kruti notranji dialog, ne da bi slepo verjeli vsaki besedi, ki jo izgovori, je koristno razmišljati o svojih mislih v tretji osebi. Ali bi kdaj dovolili nekomu, da se z nami pogovarja tako, kot kričimo nase? Še več, ali bi kdaj dopuščali, da bi nekdo z našim prijateljem govoril tako, kot govori naš kritični notranji glas?

Ujeti moramo trenutek našegajezaobrne proti nam. Ko se vaše misli spremenijo iz 'Sovražim jo, ker me je zapustila' na 'Seveda me je zapustila. Jaz sem nihče, lahko stavite, da je vašnotranji kritikje zdaj v službi. Bolj kot jo poslušamo in se prepuščamo njenim doktrinam, šibkejše in slabše se počutimo. Ko začutite, da ta glas pronica v vas, si vzemite trenutek in zapišite svoje misli v tretji osebi. Uporabite 'ti' namesto 'jaz' izjav (tj. 'Seveda te je zapustila. Ti nisi nihče.') Pomisli, kako se ti zdi ta glas. Je znano? Od kod bi lahko prihajalo? Nato se na ta glas odzovite s sočutjem prijatelja. Lahko napišete izjave, kot so: 'Nisem ničvreden. Sem dobra oseba in dobra izbira. Zaslužim si biti ljubljen.«

Bolj ko lahko prepoznamo, kdaj se obračamo proti sebi, namesto da samo čutimo bolečino težkih dogodkov, bolje nam bo na dolgi rok. Lahko se naučimo čisto ločiti svoje trenutne občutke od stare bolečine in žalitev, ki jih nosimo s seboj. Lahko se naučimo obravnavati zavrnitev kot izgubo osebe, ki smo jo cenili, ne da bi pri tem izgubili občutek lastne vrednosti.

Ko izstopimo iz izkrivljenega stališča našega notranjega kritika, lahko začrtamo lastna načela in jim sledimo. S tem gradimo močan in zdrav občutek sebe, ki ga nihče ne more razbiti. Vse težje postaja definirati sebe skozi oči nekoga drugega, zlasti tistih, ki so nas na tej poti prizadeli. Cilj pri odpravi našega notranjega kritika in vzpostavitvi tega občutka sebe ni krepitev našega ega ali gradnja zaščitnega zidu, ki bi branil tujce oz.nas zapira pred ljubeznijo. Gre preprosto za prepoznavanje in ločitev od preteklih vplivov, ki so nas zapeljali na napačno pot. To potovanje razlikovanja nam pomaga odkriti, kdo v resnici smo, se počutiti trdne in vredne, kot smo sami, ter sprejeti, da smo ljubeči in da smo že od dneva, ko smo se rodili.