Pisanje življenjskih zgodb je postalo v modi. Smo v tako imenovani memoarski revoluciji z knjigami, napisanimi o tem, kako napisati svojo življenjsko zgodbo ali spomine in kako jih pretvoriti v knjigo. Že leta pišem dnevnik, napisala sem spomine in jih objavila šele pred kratkim. Toda dolgo preden sem sploh začela pripovedovati svojo zgodbo, je moj mož Bob začel svojo več kot tridesetletno pot, da bi zapisal kroniko naše družinske zgodovine. Ta teden sem sedel z Bobom in ga vprašal, kaj ga je motiviralo, da je posvetil toliko časa temu projektu in kako mu je uspelo zbrati vse informacije, ki so bile uporabljene za njegovo sestavljanje.

Rekel je, da se je začelo tako, da je rad poslušal mojega strica, ki je pripovedoval zgodbe o pobegu njegove družine v Rusijo iz Litve med prvo svetovno vojno. Bob je te zgodbe začel zapisovati s peresom na papir. Nato je posnel strica Dava in mojo mamo, ki sta imela enciklopedične spomine, ko sta govorila o svojem življenju v Vzhodni Evropi in njunem morebitnem priseljevanju v Združene države z mamo in drugimi štirimi brati in sestrami.

Bob je ugotovil, da ima veliko ljudi v obeh naših družinah sive lase, in zavedal se je, da jih ne bo več dolgo. Odločil se je, da bodo ta poglavja naše družinske zgodovine izgubljena, če jih ne bo prepričal, da mu kmalu povedo svoje zgodbe. Ko se je tehnologija za družinske raziskave izboljšala, je Bob uporabil Ancestry.com za zbiranje podatkov, povezanih s potovanji družin v Ameriko. Najel je tudi genealoga, da mu je pomagal pridobiti dejstva o očetovi družini v Blackburnu v Angliji, odpotoval pa je celo v Lubeck v Nemčiji, kjer je našel natančna potrdila o rojstvu in krstu za starše svoje matere.

Na srečo so nekateri člani moje družine – mama, mamin stric in bratranec ter teta po očetovi strani – zapisali svoje zgodbe. Čeprav Bobov oče ni vedel natančnih podrobnosti o njegovem otroštvu, je njegova pripoved o odraščanju v Novi Angliji v zgodnjih 20.^thCentury je zagotovil dragoceno slušno zgodovino. Bob je uporabil te osebne zgodovine, skupaj z množico fotografij njegove in moje družine, da bi podrobneje predstavil gradivo, ki ga je zbral iz svojih raziskav.

Zato sem se spraševal, zakaj je trajalo toliko časa, da sem sestavil ves ta material. In ne bi smel biti presenečen nad odgovorom. Bob je prvih dvajset let porabil za zbiranje podatkov, medtem ko je delal s polnim delovnim časom kot programski vodja v vesoljski dejavnosti. V naslednjih desetih letih je prenehal z delom na zgodovini. Do takrat je umrla večina starejše generacije – njegovih najboljših virov – in moral je najti druge v družini, ki bi lahko zapolnili nekaj praznin. Moja edina preživela teta in moj bratranec sta mi pri tem pomagali – čeprav je moj bratranec vztrajal, da je Bob uredil gradivo o duševni bolezni svojega očeta in naše družine. Bobov bratranec mu je prav tako pomagal identificirati številne družinske člane, upodobljene na fotografiji, posneti leta 1928.

Toda ker se je izkazalo, da je pisanje in ustvarjanje te družinske zgodovine tako dolgotrajen podvig, ki vključuje dva zvezka – enega za njegovo družino in enega za mojo – je bil Bob bridko razočaran, da sta oba brata umrla, preden sta to imela priložnost prebrati. Meni, da ne bi smel žrtvovati pravočasnosti za točnost. Razočaran je tudi, ker številni člani širše družine tega sploh niso želeli prebrati.

Na koncu sem Boba vprašal, ali se mu zdi pisanje družinske zgodovine vredno. Pravi, da je to v nekem smislu naredil zase. Čutil je, da mora zapisati zgodbe starih ljudi, preden umrejo. In pri tem je bil uspešen. Postal je družinski zgodovinar in je splošno priznan po svojih dosežkih. Verjame tudi, da je zapustil dediščino mlajšim od nas. Kako bodo sicer vedeli, od kod so prišli?

Zdaj, ko sta oba zvezka končana, ostaneta še dve nalogi. Bob je končal zgodovino na točki najine poroke maja 1970. Čuti, da mora napisati tretji zvezek, v katerem bo zapisal dogodke, ki so se zgodili od takrat. Razmišlja tudi o tem, kaj naj naredi z vsemi družinskimi fotografijami – hordami, ki so prišle od moje mame in stricev ter njegovega bratranca. Na srečo so naše lastne družinske fotografije organizirane in digitalizirane, vendar je treba tudi ostale. To je še eno zastrašujoče delo, za katerega Bob meni, da bo pomagalo dokončati dediščino, ki jo bo zapustil mlajši generaciji naše družine.

Bobov nasvet tistim, ki se želijo lotiti pisanja družinske zgodovine: 'Čim prej začnite intervjuvati starejše v družini, ker bodo začeli izginjati. So vaši viri iz prve roke za vašo življenjsko zgodbo.«